Andaluzija z avtomobilom, 3. del: El Ejido – Mojacar

Booking.com

Cabo de Gata

Cabo de Gata

Drugi dan smo se iz El Ejida mimo Almérie najprej odpeljali do nacionalnega parka Cabo de Gata. Za nacionalni park je značilna gola pokrajina, posuta s kaktusi in ostalim žilavim rastlinjem, ki je sposobno brez vode preživeti pod neusmiljenim soncem. Med vasmi Cabo de Gata in Le Almadraba de Monteleva je večkilometrska divja plaža, ki je očitno izjemno priljubljena med prebivalci Almérie. V soboto dopoldan je bilo ob cesti parkiranih na stotine avtomobilov, iz katerih so domačini na plažo nosili hladilne torbe, ležalnike in senčnike (na plaži ni niti najmanjše sence!), nekateri pa celo šotore.

Južni konec plaže se zaključi z dramatičnimi pečinami rta Cabo de Gata. Na koncu rta je svetilnik in tu se cesta konča. Za nadaljevanje vožnje proti Mojácaru smo se morali vrniti v vas Cabo de Gata in se nato zopet priključiti na avtocesto, ki teče po notranjosti.

Pri kraju Venta smo avtocesto zapustili in se odpeljali do Carbonerasa, od tam pa zopet po obali proti Mojácaru. Tudi ta obalna cesta je slikovita, še posebej na delih, kjer prečka hribe in se dvigne visoko nad morje. Gradbišč tudi tu ne manjka, tako da se bodo zdaj samotne plaže kmalu napolnile. Vse kaže, da so zadnji oazi miru na španski obali Sredozemskega morja šteti dnevi.

Mojácar

Mojácar je nekdanje mavrsko naselje in leži slabih 5 km od obale. Prvi pogled na snežno bele, po strmem pobočju postavljene hiše starega Mojácarja, je nepozaben. Tudi samo naselje je prijetno, čeprav nima posebnih znamenitosti. Z ulic pri vrhu starega Mojácaja je lep razgled na okoliške hribe.

Novi Mojácar se razteza ob obali sredozemskega morja. Ob obalni cesti je nanizanih na desetine hotelov, restavracij, barov, diskotek … Plaže so podpovprečne (siva mivka, sivo morje …), kar pa gostov ne moti, saj v Mojácar večinoma hodijo zaradi zabave.

Pretirana komercializacija obmorskega Mojácarja je povzročila neizogibne negativne posledice. Ni nam uspelo najti niti ene sprejemljive restavracije, pa smo jih preizkusili kar nekaj. Kakovost hrane je na nezaslišano nizkem nivoju, v eni od restavracij (ki je, tako kot mnoge druge, v lasti Britanca), pa so nam med drugim postregli s tako zanič vinom, da smo po enem požirku obupali nad njim. Mojácar je pač letoviški kraj, v katerem restavracije živijo izključno od naključnih turistov in se jim v nasprotju z restavracijami v mestih ni treba boriti za zveste lokalne goste.

Hoteli v Mojácarju

V Mojácarju smo za hotel z eno zvezdico plačali približno toliko, kot za hotel s tremi zvezdicami v El Ejidu. Cene hotelov se pač gibljejo v obratnem sorazmerju z razdaljo od morja. El Ejido je 10 kilometrov od obale, Hotel El Puntazo v Mojácarju pa petdeset metrov od plaže.

Sobe v Hotelu El Puntazo so majhne, notranja oprema obrabljena, stene tanke kot papir. Zelo nas je skrbelo, če bomo ponoči zaradi hrupa sploh uspeli zatisniti oči, a smo navsezadnje spali kot ubiti. V hotelu je bil ponoči blažen mir. Gostje (v glavnem stari okoli dvajset let) so se z nočnega pohajkovanja v sobe vrnili šele zjutraj, ko smo mi vstali.

Hotel El Puntazo torej ni posebno udoben hotel, je pa vsekakor eden izmed najcenejših v Mojácarju. Še najprimernejši je za mladino, ki večino dneva (in noči) ne preživi v hotelski sobi.

Rezervacija Hotela El Puntazo >>

Vsi hoteli v Mojácarju >>