Boracay: od paradiža do smetišča
Otok Boracay, Filipini
Filipinski otok Boracay se pojavlja na številnih seznamih najlepših plaž na svetu. V 1980. letih je nanj začel curljati potoček turistov, ki je kaj hitro narasel v neusahljivo reko in ker se je turizem razvijal povsem nenadzorovano, je zdaj svet obšla šokantna novica: filipinski predsednik Rodrigo Duterte je ukazal, naj otok 26. aprila 2018 zaprejo za turiste za šest mesecev. Glede na to, da bo pri tem pomagalo več kot 600 policistov in posebne enote, izšolane za obvladovanje demonstrantov, očitno misli resno. In prav je tako, čeprav se vse skupaj morda sliši ekstremno. Kajti Boracay umira. Duši se pod kupi smeti in predvsem v kanalizacijskih odplakah, ki povsem nenadzorovano bruhajo neobdelane fekalije v turkizno morje. V šestih mesecih, ko bo Boracay zaprt, morajo otok očistiti in zgraditi ustrezno infrastrukturo, ki bo pomagala varovati okolje. Upam, da jim bo uspelo. Sicer se lahko od tropskega paradiža na Boracayu in še kje drugje mirno poslovimo.
Na Boracayu sem bil nazadnje leta 2010. Lepo je bilo. Zelo lepo. Nisem imel občutka, da je otok onesnažen, vendar sem bil začuden nad številom hotelov, bungalovov in restavracij, ki so rasli kot gobe po dežju. Na Boracayu sem preizkusil več hotelov: od cenejših do dražjih. Dražji so bili v redu. V cenejšem pa tople vode ni bilo, kar samo po sebi ni problem. Problem je bil, da so mrzlo vodo črpali iz podzemne cisterne in smrdela je po gnojnici. Prepričan sem, da ne samo v tistem hotelu, ampak tudi v mnogih drugih. Kajti cenejša prenočišča na Boracayu so bila zgrajena na hitro, s poceni materiali in brez kakršnih koli okoljevarstvenih ukrepov. Nočem trditi, da so bila dražja z okoljevarstvenega vidika kaj boljša. Prepričan sem, da tudi najdražji hoteli na Boracayu neobdelane fekalije izlivajo direktno v morje in da jih to ni prav nič skrbelo, dokler so k njim hodili turisti z debelimi denarnicami.
A zdaj jih ni več. Domačini na Boracayu so jezni, zaprepaščeni in obupani. Pravijo, da jih bo 6 mesecev brez turističnega zaslužka uničilo. Vendar vztrajam, da je otok treba očistiti in na njem zgraditi ustrezno infrastrukturo. In to je mogoče storiti le brez spotikanja čez turiste. Če tega ne storijo zdaj, bo otok uničen za vedno. In kaj bodo potem rekli domačini?
