Indijska vegetarijanska restavracija Komala Vilas
Indijska restavracija Komala Vilas
Mala Indija, barvita indijska četrt sredi celo leto vročega Singapurja, obiskovalce dobesedno bombardira z eksotičnimi barvami, vonjavami in okusi. Ob Serangoon Road, glavni arteriji te slikovite etnične četrti, se gnetejo raznovrstne trgovine z indijskimi oblačili, nakitom, hrano in seveda restavracije, v katerih se domačini in turisti radi okrepčajo in za trenutek odpočijejo od razbeljenih pločnikov.
Ena od teh indijskih restavracij je Komala Vilas na Serangoon Road, blizu križišča z Buffalo Road. Dobro je treba napeti oči, da jo najdete, kajti restavracija je stisnjena med okoliške trgovine in ni nič kaj vsiljiva na pogled. Pozornosti ji niti ni treba vzbujati, kajti Komala Vilas je ena od najstarejših restavracij v Mali Indiji v Singapurju, v katero rade zahajajo stare in mlade generacije domačinov. Ne samo zaradi njene legendarne starosti, ampak predvsem zaradi tega, ker je hrana v njej dobra in poceni.
Mi si v indijskih restavracijah v Singapurju običajno privoščimo thosai: hrustljavo palačinko iz črne leče in riževe moke, poleg katere postrežejo tri vrste omak. Thosai v restavraciji Komala Vilas je bil odličen: lahek in hrustljav, omake pa prijetnega okusa in ravno prav začinjene.
Pred naročilom pozorno preberite meni: thosai je poceni jed, za katero vam nikoli ni treba plačati več kot 2 ali 3 singapurska dolarja. A na prvi strani menija bode v oči tako imenovati “thosai meal”, ki stane skoraj 9 singapurskih dolarjev in ni nič drugega kot navaden thosai z nekaj več omakami. Tega lahko mirno preskočite, obrnete na naslednjo stran menija in naročite običajen thosai: tako kot vsi domačini. Tista različica na prvi strani je namenjena predvsem nevednim turistom.
Navsezadnje naj omenimo še to, da se thosai (tako kot vso ostalo indijsko hrano) je z rokami. V restavraciji Komala Vilas vam bodo sicer dali tudi jedilni pribor, vendar si lahko pogumno, tako kot domačini, v umivalniku v kotu restavracije dobro umijete roke in se palačinke lotite kar s prsti. Po koncu obroka si jih boste zagotovo obliznili.
