Kako izbrati idealen popotniški objektiv

Popotniška fotografska oprema

Popotniška fotografska oprema

Vsak popotniški fotograf se kdaj sooči z dilemo, ali na potovanje vzeti več zoom objektivov s krajšim razponom goriščnice ali enega, ki pokriva velik razpon. Pred januarskim potovanjem v Singapur, Malezijo in Kambodžo sem tudi sam razmišljal o nakupu Canonovega objektiva EF-S 18-200 mm, s katerim bi nadomestil objektiva EF-S 17-85 mm in EF 75-300 mm. Tako bi imel v torbi namesto treh objektivov samo dva (ultra širokokotnega EF-S 10-22 mm imam preveč rad, da bi ga pustil doma).

A odločitev o dveh (ali več) ali enem univerzalnem objektivu ni tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled. Najprej je treba poudariti, da super zoom objektivi ne morejo zagotavljati tako kakovostnih fotografij, kot manjši objektivi. Razprave med fotografi o kompromisu glede kakovosti fotografij, ki ga je treba sprejeti ob odločitvi za en univerzalen zoom objektiv, so neskončne. Dejstvo je, da je kakovost fotografij, posnetih z univerzalnimi zoom objektivi, nižja. Profesionalni fotografi se zato uporabi teh objektivov izogibajo. A za amaterskega popotniškega fotografa izguba kakovosti verjetno ne igra ključne vloge, saj vendarle ni tako ekstremna. Po drugi strani je zelo priročno, če je na fotoaparat stalno nameščen en in isti objektiv, saj pri fotografiranju tako odpade zamudno menjavanje objektivov, med katerim lahko na senzor padejo prašni delci, ki se kažejo kot grdi madeži na fotografijah. Tudi fotografska torba je, če je v njej le en objektiv, občutno lažja.

Ob tovrstnem razmišljanju sem se pred potovanjem skorajda odločil za nakup, a sem se navsezadnje v zadnjem trenutku premislil. Ne vem čisto dobro, zakaj, a se je izkazalo, da sem sprejel edino pametno odločitev. Na potovanju se mi je namreč pripetilo nekaj, na kar prej še zdaleč nisem pomislil.

Nekega lepega, vročega in vlažnega tropskega popoldneva sredi arheološkega parka Angkor se je po pritisku na sprožilec na zaslonu fotoaparata naenkrat pojavil grozeč napis na živordeči podlagi: “Error 99”. Fotoaparat je popolnoma zablokiral. Ponovno je začel delovati šele, ko sem iz njega vzel in ponovno vstavil baterijo. Zadnje fotografije seveda ni bilo na pomnilniški kartici. Najprej sem pomislil, da mu je glede na to, da sem ga ves dan prenašal po žgočem tropskem soncu, enostavno postalo prevroče. In res, malo kasneje mi je pustil narediti še nekaj posnetkov, nato pa se je znova pojavilo obvestilo o napaki. Pojavljalo se je vedno pogosteje in navsezadnje so bile tudi fotografije, ki sem jih uspel posneti, močno presvetljene in popolnoma neuporabne.

Postal sem nejevoljen. Mislil sem, da je dobri stari Canon odpovedal poslušnost in da je fotografiranja v Angkorju konec. A ko sem zamenjal objektiv, je bilo vse spet v redu. Pokvaril se je objektiv, ne fotoaparat.

Lahko si predstavljate, kako hudo bi mi bilo, če bi imel s seboj le en, univerzalen objektiv. Če bi se pokvaril, bi bilo fotografiranja nepreklicno konec. Sredi Kambodže pač ni niti nobene Canonove trgovine, kaj šele servisa. In takrat mi je postalo jasno, da je bila odločitev o tem, da s seboj vzamem več objektivov, edina prava odločitev, in da super zooma ne bom kupoval.

Po prihodu domov sem pokvarjen objektiv dal v popravilo. 150 € za menjavo zaslonke, čiščenje in nastavitev na Canonove specifikacije. Morda drago, a še vedno ceneje od novega super zoom objektiva. Da tega, da se bom na naslednje potovanje ponovno odpravil z več objektivi in zato brez skrbi, sploh ne omenjam.