Koliko razvedrilnih kanalov zares potrebujemo na letalu?

Koliko razvedrilnih kanalov zares potrebujemo na letalu?

Booking.com

Information Communications Entertainment

Emirates ICE

Ko sem leta 1997 z letalskim prevoznikom Thai Airways poletel iz Münchna v Bangkok, smo si potniki na nekaj malih zaslonih, ki so se kmalu po vzletu čudežno spustili izpod stropa, lahko ogledali film ali dva. Tisto pač, kar so predvajali. Ali pa smo se zabavali s svojo razvedrilno opremo, ki je bila v tistih časih najpogosteje kakšna dobra knjiga.

Hiter pomik naprej v leto 2018. Na londonskem letališču Stansted se vkrcam v čisto nov Boeing 777-3ooER letalskega prevoznika Emirates, kjer me na hrbtni strani naslona sedeža pred mano pričaka 13,3-palčni zaslon na dotik visoke ločljivosti, na katerem se bleščijo črke ICE (Information, Communications, Entertainment). Na letu do Dubaja, ki traja kakšnih šest ur in pol, mi očitno ne bi smelo biti dolgčas. ICE ponuja več kot 2.200 filmskih in glasbenih kanalov ter iger, prek svojega mobilnega telefona se lahko praktično kadarkoli povežem v omrežje, na voljo pa imam tudi brezplačen dostop do interneta. Ta je količinsko in časovno zelo omejen, vendar je precej fascinantno že samo dejstvo, da je medtem ko drvimo s hitrostjo 950 km/h na kakšnih 12 kilometrov nadmorske višine, sploh na voljo.

»Super,« si mislim, ko začnem brskati po neskončnem seznamu filmov, dokumentarcev, TV nadaljevank in glasbenih CD-jev. Brskam pet, deset minut, pol ure … In še vedno ne vem, kaj bi si pravzaprav rad ogledal. Res je, da nisem nek veliki filmski navdušenec, zato novejših filmov niti ne poznam. Zato berem opise in gledam napovednike. Nato se odločim, da si namesto standardnih Hollywoodskih izdelkov raje ogledam kaj bolj eksotičnega. Začnem brskati po evropskih, kitajskih, japonskih in korejskih filmih. Uro ali dve pozneje smo že nekje nad Romunijo, jaz pa se še vedno nisem odločil, kaj bom gledal. Morda kaj zabavnega? Pobrskam po komedijah, začnem gledati nekaj belgijsko-francoskega, po prvih desetih minutah mi postane dolgčas, zato preskočim na nekaj drugega. In nato na nekaj tretjega in tako naprej. Kajti med 2.200 kanali se menda mora najti kaj dobrega, kajne?

Velika izbira je v današnjih časih pričakovana. Vendar, v nekaterih primerih lahko povzroči več zmede kot koristi. Kajti jaz nimam časa proučiti vseh 2.200 kanalov in nato samozavestno izbrati tistega, ki mi zares odgovarja. Zato preskakujem z enega na drugega, tako kot dandanašnji preskakuje ves svet.

Na srečo začnejo streči večerjo. Ugasnem bleščeči se zaslon in se predam kulinaričnim užitkom, kakršni so v zraku pač možni. Govedina pravzaprav ni slaba, solata hrustljava in ravno prav začinjena, pire krompir z brokolijem presenetljivo okusen. Zraven ponudijo kozarec rdečega vina, ki je dovolj dobro, da z veseljem zvrnem še enega, nato pa lepo zaspim in se zbudim tik pred pristankom v Dubaju. 2.200 kanalov za razvedrilo potnikov me ne zanima več. Prav je, da so na voljo, a jaz na letalu raje kaj dobrega pojem. In popijem.