Nebeški tempelj, Peking
Nebeški tempelj, Peking
Nebeški tempelj v istoimenskem parku je eden izmed največjih arhitekturnih dosežkov dinastije Ming. Tempelj leži v ogromnem parku s površino 267 hektarov, tako da si je za obisk slednjega priporočljivo rezervirati pol dneva. Park je posebej zanimivo obiskati zgodaj zjutraj, ko se vanj zgrnejo množice domačinov, ki vadijo taiči, karate, sabljanje, tradicionalne kitajske plese in podobno.
Tempelj, ki upravičeno velja za mojstrovino arhitekturnega in krajinskega oblikovanja in je postal simbol mesta Peking, je zgradil cesar Zhuli. Cesar je v templju vsako zimo molil za dobro letino.
Tempelj sestavlja več stavb, zgrajenih ob strogem upoštevanju kitajskih verovanj in numerologije. Vse stavbe so okrogle, stojijo pa na pravokotnih podstavkih. To je v skladu s starodavnim kitajskim verovanjem, da so nebesa okrogla, Zemlja pa štirioglata. Poleg tega so stavbe načrtovane v duhu imperialne številke devet, ki velja za najmočnejšo številko. Tako ima na primer najvišji nivo okroglega oltarja (Yuánqiu), ki naj bi simboliziral nebesa, devet kamnitih obrob, število stopnic in balustrad pa so večkratniki števila devet.
V park Nebeškega templja smo vstopili skozi vzhodna vrata. Od tu smo se najprej podali do templja na severni strani parka, v katerem je cesar molil za dobro letino. Tako imenovani Tempelj molitve za dobro letino je največja stavba v parku s premerom 30 metrov, visoka pa je 38 metrov. Dimenzije se morda ne zdijo nič posebnega, a ob upoštevanju dejstva, da leseni stebri podpirajo strop brez enega samega žeblja, je tempelj enkraten arhitekturni dosežek. Seveda je primerno okrašen z živobarvnim, za Kitajsko tako značilnim okrasjem.
Od Templja molitve za dobro letino smo se po dolgem in širokem mostu podali proti jugu parka, kjer stojita prej omenjeni okrogli oltar in znamenita stena odmevov. Polkrožno steno odmevov naj bi odlikovala izjemna akustika. Pravijo, da če stojite na enem koncu stene in nekdo na drugem koncu vanjo zašepeta, boste šepetanje natančno slišali. Danes je akustiko žal nemogoče preizkusiti – po eni strani zaradi tega, ker so kakšna dva metra pred steno postavili ograjo, tako da se steni ni mogoče približati, in po drugi strani zaradi tega, ker je Nebeški tempelj vedno poln skupin glasnih kitajskih turistov.
Poleg stavb si velja ogledati tudi mirnejše predele parka Nebeškega templja. Če se z glavnih poti podate med zanimiva stara drevesa (nekatera so stara tudi več sto let), boste po nekaj minutah hoda verjetno popolnoma sami. Ob nekaterih stranskih stezah so na vsakih nekaj deset metrov postavljeni zvočniki, iz katerih diskretno odmeva tradicionalna kitajska glasba, ki pričara pravo sproščujoče vzdušje Daljnega vzhoda. Človek skorajda ne more verjeti, da so sredi milijonskega Pekinga tudi takšni mirni kraji.
Lokacija: Nebeški tempelj (angleško: Temple of Heaven; kitajsko: 天坛; pinyin: Tiāntán). Metro: linija 5, postaja Tiantandongmen (poleg vzhodnega vhoda v park).
