Nevarnosti in neprijetnosti v Pekingu

Peking je mesto brezobzirnih voznikov

Peking je mesto brezobzirnih voznikov

Hoteli Peking >>

Peking je relativno varno mesto. Velikih kitajskih kriminalnih združb turisti ne zanimajo, paziti se je treba predvsem žeparjev na natrpanih avtobusih in vlakih podzemne železnice. Denarnic ne nosite v zadnjih hlačnih žepih, potni list in pomembne dokumente imejte v ledvenem pasu pod majico, nahrbtnike s fotografsko opremo namesto na hrbtu nosite na trebuhu. Skratka, upoštevajte zlata pravila varovanja svoje lastnine na potovanjih, kakršna bi upoštevali kjer koli drugje.

Promet

Vozniki v Pekingu so brezobzirni in nasilni, veliko nevarnejši od žeparjev. Prometne nezgode se dogajajo – ob našem obisku Pekinga je avto pred našimi očmi zajahal zaščitno ograjo kolesarske steze. Risanje prehodov za pešce v Pekingu je metanje denarja v smeti, ker jih nihče ne upošteva. Podobno velja za semaforje. Vozniki mirno prevozijo rdečo luč, če se jim za to ponudi najmanjša priložnost. Zelena luč na semaforju za pešce ne pomeni nič – pri prečkanju cest bodite zato izjemno previdni in si vbijte v glavo, da nihče ne bo ustavil. Na ulicah Pekinga velja pravilo močnejšega, ki ga ne kaže izzivati, razen, če bi si poleg dobro znanih znamenitosti Pekinga radi ogledali še kakšno bolnišnico.

Jezik

Raziskovanje Pekinga brez vsaj osnovnega znanja kitajščine je lahko svojevrstna avantura. Napisi v podzemni železnici so v kitajščini in angleščini, v večini trgovin in restavracij pa je vse v kitajščini. Na pomoč osebja v trgovinah in restavracijah ne gre računati, ker angleščine ne govori praktično nihče. Če mislite, da vas bo ob izgovarjanju kitajskih imen ulic ali znamenitosti kdo razumel, ste se pošteno ušteli. Kitajska izgovorjava zaradi tonemskega naglaševanja ni enostavna. Zato si pred obiskom Pekinga v kitajski pisavi natisnite imena krajev, ki bi jih utegnili potrebovati, ali prosite v hotelu, da vam jih napišejo na list papirja. Le-tega nato pokažite taksistu. V našem vodniku po Pekingu smo imena znamenitosti in nekatere naslove izpisali tudi s kitajskimi pismenkami. Za pravilen prikaz slednjih morate imeti v računalniku nameščeno podporo za kitajsko pisavo.

Sicer je za potepanje po Pekingu brez znanja kitajščine ključnega pomena dober zemljevid (ali GPS) in avanturističen duh pri naročanju jedi s kitajskega menija.

Pljuvanje

Kitajci pljuvajo vedno, glasno in povsod. To je vsesplošno znano. V prvih dneh obiska Pekinga se vam bo neprestano hrkanje zagotovo do skrajnosti priskutilo. Najbolje je, da si ga poskušate izbiti iz glave, čeprav je to včasih težko. Nam se je zgodila komična dogodivščina, ko je Kitajec pred neko restavracijo klical za nami: “Pridite na kosilo v mojo restavracijo!” trenutek za tem pa si je glasno očistil grlo in na prašnih tleh se je razčesnil masten pljunek. Nismo si mogli kaj, da ne bi bruhnili v krohot, največja ironija zgodbe pa je v tem, da Kitajcu še zdaleč ni bilo jasno, zakaj se režimo.

Gneča in obnašanje

V Pekingu ni pretirane gneče, razen ob jutranji in popoldanski prometni konici. Takrat so vlaki podzemne železnice in avtobusi nabito polni. In kot da gneča še ne bi bila dovolj, se domačini v gneči nespodobno vedejo. Potniki, ki čakajo na vlak podzemne železnice, se nagnetejo pred vrata in takoj, ko se le-ta odprejo, začnejo riniti na vlak. Izstopajoči potniki se tako komaj prerinejo z vlaka. Podobno je pred dvigali.

Kitajski turisti se vedno želijo v najrazličnejših pozah fotografirati pred znamenitostmi. Prav lahko se zgodi, da se vam brezobzirno nastavijo pred objektiv tik pred tem, ko ste hoteli pritisniti na sprožilec. Nam se je zgodilo celo, da sta nas dve kitajski dami hoteli kar med tem, ko smo fotografirali, nagnati izpred neke znamenitosti, ker smo bili v napoto njuni fotografiji v slogu “bili sva tukaj”. Če si želite znamenitosti ogledati v relativnem miru, bodite pred vrati takrat, ko jih odprejo. Po prihodu avtobusov s kitajskimi turisti postanejo templji in palače veliko, glasno in neizprosno bojišče.