Veliko Tarnovo, Bolgarija
Veliko Tarnovo je eden od najslikovitejših krajev v Bolgariji
Hoteli Veliko Tarnovo >>
Veliko Tarnovo očara na prvi pogled. Na srhljivo strmih pobočjih zgrajeno naselje daje vtis izmišljene filmske lokacije. Ob pogledu na slikovite hiše Velikega Tarnovega se zazdi, kot da bi bile zgrajene ena vrh druge. Kljub temu dajejo občutek, da so trdno zasidrane v skalovju nad sotesko reke Jantre, tako kot je Veliko Tarnovo trdno zasidrano v bolgarski zgodovini.
Srednjeveška bolgarska prestolnica Veliko Tarnovo je zaznamovana z burno preteklostjo. Po tem, ko sta v njem brata Asen in Peter razglasila konec bizantinske prevlade nad Bolgarijo, je Veliko Tarnovo med 12. in 14. stoletjem doživelo razcvet. 17. julija 1393 pa je po trimesečnem obleganju padlo v roke Otomanskega imperija. Bolgari so se Otomanom dvakrat uprli, obakrat brez uspeha. Aprilska vstaja leta 1876, ki ji je sledila rusko-turška vojna, pa se je vendarle končala z nepreklicnim koncem 480 let trajajoče otomanske prevlade.
Če vas zanima zgodovina, se lahko po Velikem Tarnovem in okoliških hribih odpravite na lov za pomembnimi zgodovinskimi ostanki ali pa ob sprehajanju po ozkih kamnitih ulicah enostavno uživate v čudovitem panoramskem pogledu. Z ene ulice na drugo lahko splezate po ozkih, strmih stopnicah, vendar le, če nimate vrtoglavice.
Veliko Tarnovo je idealna baza za raziskovanje okoliških znamenitosti, na primer vasi Arbanaši ali samostana Preobraženski. Mi smo obiskali samostan. Poldnevni izlet se je sprevrgel v pravo pustolovščino.
Samostan Preobraženski
Samostan Preobraženski blizu Velikega Tarnova
Samostan Preobraženski leži približno 7 km od Velikega Tarnovega in je eden izmed največjih in najzanimivejših samostanov v Bolgariji.
Zgrajen je bil že v 14. stoletju, a so ga v času turške prevlade popolnoma uničili. Leta 1832 je turški sultan izdal dovoljenje za gradnjo nove cerkve na ruševinah nekdanjega samostana. Cerkev je zgradil mojster Kolio Fičeto. Dokončana je bila leta 1834, potem pa so pretekla še tri leta, da je slikar Zahari Zograf cerkev poslikal s čudovitimi freskami, ki so vidne še danes.
Do samostana Preobraženski smo se odpravili z avtobusom št. 10, ki redno vozi med Velikim Tarnovim in Gornjo Orjahovico. Avtobus nas je stresel na prašno cesto približno 2 km od samostana. Preostanek poti je bilo treba prehoditi peš.
Pot do samostana je relativno dobro označena, a na določeni točki se razcepi. Glede na markacije lahko pot nadaljujete po cesti ali pa zavijete v temačen gozd. Predvidevali smo, da je pot skozi gozd krajša, in pogumno zavili med grmovje. A steza je postajala vedno ožja in preraščena z rastlinjem, skobacati smo se morali čez kakšno podrto drevo, nikjer ni bilo žive duše, skozi napet zrak je rezal zvok škržatov, ki je še povečal občutek nervoze. Je to prava pot? Smo izgubljeni? Bomo padli v past bolgarske mafije?Iz žepa smo privlekli švicarski nož, za vsak primer… In ko smo se že skoraj obrnili, smo v daljavi med grmovjem zagledali znak civilizacije: nekakšno gozdno rampo. Oddahnili smo si, a le za trenutek. Na rampi se je namreč bleščal znak: “Privatno ozemlje. Pozor, hud pes!” s sliko kosmatinca z zloveščim izrazom na gobcu in ogromnimi zobmi. Ogromnimi! Za trenutek smo prebledeli in odhiteli naprej. Zveri nismo srečali, smo se pa kmalu spet znašli na cesti. Do samostana je bilo le še nekaj minut hoda.
Izpred samostana Preobraženski se odpira lep pogled na okoliške hribe. Ob našem obisku je bil del zunanjih fresk prekrit, ker so jih restavrirali. Tudi samostanska cerkev je poslikana s čudovitimi freskami, k skrivnostnem vzdušju v njej pa pripomorejo velikanski lestenci.
Vstop v samostansko cerkev je brezplačen, a donacije so več kot dobrodošle.
Pred samostanom je s trtami obkroženo, prijetno dvorišče, na katerem smo posedeli pred povratkom v Veliko Tarnovo. Nazaj smo šli po cesti, ne skozi strašni gozd.
